Društvo slovenskih režiserjev

The Directors Guild of Slovenia
Štigličev nagrajenec Filip Robar Dorin danes praznuje 80 let

Štigličev nagrajenec Filip Robar Dorin danes praznuje 80 let

Filip Robar Dorin, foto Manja Zore

Osemdeset let filmskega režiserja Filipa Robarja Dorina

Danes praznuje osemdeset let Filip Robar Dorin, scenarist, režiser, montažer in producent. Rodil se je v Boru (Srbija), 8. septembra 1940.

»Umetnik, ki je dosegel, da je postal film eden od vrhuncev slovenske kulture. Človek, ki je filmu posvetil svoje življenje.« Tako je zapisala strokovna žirija za izbor nagrajenca Metoda Badjure za življenjsko delo leta 2010.

Študiral je primerjalno književnost in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1963-1965)  ter filmsko scenaristiko, režijo, kamero in montažo na Columbia College-u v Chicagu, kjer je tudi diplomiral leta 1969 s filmoma Summer 68 (Poletje 68) in Blisters (Žulji).

Dve leti (1971-1972) je poučeval fotografijo in film na Inštitutu Montesano v švicarskem Gstaadu. Od leta 1972 do leta 1980 je bil asistent za filmsko režijo in igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

V začetku osemdesetih let je ustanovil eno prvih neodvisnih producentskih podjetij Filmske alternative, pozneje Filmal Pro.

Kot filmski ustvarjalec je podpisal preko 30 kratkih in srednjemetražnih dokumentarnih in igranih filmov, med drugimi tudi naslednje: Posebna šola (1972), Xenia na gostovanju (1975), Si videl (1977), Pogled stvari (1978), Ristanc (1979), Kmetijskega proizvajalca Mikolaša prvi dopust (1984), Novomeška pomlad (1988), Ljudnica (1989), Nebo nad Ženavljami ali dan, ko nam je Evropa padla na glavo (1994), Alternativna terapevtska skupnost (1996), Bogdan Borčić (2009), Jeraj, Zmago… (2010).

Kot avtor celovečernih filmov je podpisal preko 10 celovečernih igranih in dokumentarnih filmov, med njimi Srečanja (1975, izgubljen), Sence bližnjih prednikov (1978), Opre Roma (1983), Ovni in mamuti (1985), Veter v mreži (1989), Za resnični konec vojne – Rogenrol (1991), Striptih (1995), Trdinov ravs (2005), Aven čhavora (2005), Vivat Kozina (2007), Veter se požvižga (2008) in Pot v Gaj – Opre Roma 3 (2011).

Filip Robar Dorin je tudi avtor številnih celovečernih filmskih in video portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev.

Je dobitnik mnogih domačih in mednarodnih filmskih nagrad, med njimi Badjurove, Trdinove, nagrade Prešernovega sklada, več Zlatih aren na festivalu Jugoslovanskega filma v Pulju, velike nagrade Beograda 1983, velike nagrade Mannheima 1985, nagrade Viktor revije STOP za najboljše igrano televizijsko delo 1995. V letu 2010 je prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, leta 2017 pa nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in TV režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih režiserjev.

V letu 2019 pa je prejel še največje slovensko priznanje na področju kulture: veliko Prešernovo nagrado. V utemeljitvi je Varja Močnik zapisala: »Njegovo raziskovanje filmskega izraza je pomemben korak v slovenski filmski ustvarjalnosti, hkrati pa eno zanimivejših poglavij svetovne zgodovine filma: aktiven avtor, skupno izrazno polje ustvarjalca in predmeta obravnave pri dokumentarcu ter igrano-dokumentarna forma, v kateri se briše meja med resničnostjo in njeno interpretacijo, so postali razširjeni in pomembni ustvarjalni prijemi v sodobnem filmu.«

Ob filmskem delu se posveča tudi pisanju in prevajanju. Napisal je obsežno izvirno besedilo Dokumentarni film v kinu (Ekran 2004), knjigo Resničnost in resnica v dokumentarnem filmu (Umco 2008). Prevaja tudi novejšo ameriško poezijo in prozo ter eseje o teoriji in praksi filma iz angleščine in francoščine, med njimi tudi Zapiske o kinematografu Roberta Bressona (Kinotečni zvezki 1997).

V letih  1998 – 2002 je bil direktor Filmskega sklada Republike Slovenije (današnjega Slovenskega filmskega centra, javne agencije RS).

Leta 2017 je izšla knjiga Dialogi s Filipom (založba Slovenska kinoteka), v kateri z Nerino T. Kocjančič ustvarita osebni vpogled v nekatere najbolj pomembne postojanke njegovega profesionalnega in osebnega življenja.

Vir: Slovenski filmski center

DSR izraža podporo študentom Univerze za gledališko in filmsko umetnost v Budimpešti

Društvo slovenskih režiserjev (DSR) izraža podporo študentom budimpeštanske Univerze za gledališko in filmsko umetnost, ki protestirajo zaradi spornega vladnega imenovanja skrbniškega odbora univerze, saj naj bi ta spodkopaval avtonomijo izobraževalne ustanove. Svobodo umetniškega izražanja vidimo kot eno temeljnih vrednot v Evropi in treba jo je omogočiti tudi prihajajočim generacijam ustvarjalcev. 

. . . . .

Directors Guild of Slovenia (DSR) strongly supports students at the Hungarian University of Theatre and Film Arts in Budapest striving for integrity, autonomy and representation of chosen film/theatre professionals in its leadership.

We consider freedom of artistic expression as one of the fundamental values in Europe and as such it must be made possible for future generations of artists as well.

 Več informacij

Pripombe Društva slovenskih režiserjev na predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1-C)

Društvo slovenskih režiserjev v skladu s pozivom h komentiranju Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1-C) v okviru javne razprave posredovalo svoje pripombe in predloge.

Radiotelevizijo Slovenija zakon definira kot javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. RTV Slovenija je tudi največja kulturna institucija v državi in hkrati edini medij, ki zagotavlja kulturne, umetniške, informativne, dokumentarne, otroške in mladinske ter izobraževalnih vsebine, namenjene in dostopne vsem državljanom.

Za celoten AV sektor je javna nacionalna radiotelevizija ključnega pomena: na številnih področjih postavlja standarde kakovosti, zaposluje vrhunske strokovnjake s področja radijskih in televizijskih vsebin (npr. za otroške in mladinske TV vsebine, za odkup najkakovostnejšega tujega TV programa) ter sodeluje v mednarodni izmenjavi znanj in vsebin (npr. v EBU in v podprogramih MEDIA).

Društvo slovenskih režiserjev je že večkrat opozorilo na to, da RTV Slovenija svojega poslanstva ne izpolnjuje v celoti ter da je potreben premislek o njenem delovanju. Predlagani zakon pa, namesto da bi jih reševal, težave nacionalne radiotelevizije le še poglablja, hkrati pa ustvarja kup novih, še večjih in bolj zaskrbljujočih.

Namenitvi dela sredstev plačil prispevka za programe RTV Slovenija za druge namene (4. člen) kategorično nasprotujemo.

Predlog zakona Prispevek za programe RTV Slovenija namreč obremenjuje z dodatnimi obveznostmi (razpisi po Zakonu o medijih, za medijsko pismenost, za programske vsebine in razvoj tehnološke infrastrukture za senzorno ovirane ter sredstva, ki jih Urad Vlade RS za komuniciranje namenja za javno službo STA), hkrati pa iz dejavnosti RTV Slovenija izloča dejavnosti Oddajnikov in zvez, ki s svojo tržno dejavnostjo ustvarjajo prihodke. Posledično se bodo že tako nizka sredstva, namenjena programskemu delovanju in ustvarjanju kakovostnih vsebin RTV Slovenija, znižala na povsem nesprejemljivo raven.

Omenjeno znižanje bo brez dvoma močno osiromašilo ali celo povsem onemogočilo produkcijo ravno tistih programov, ki definirajo javno radiotelevizijo in ki so temelj njenega poslanstva (na krčenje sredstev za te programe in opuščanje nekaterih formatov opozarjamo že leta). Hkrati tako krčenje sredstev pomeni tudi zniževanje nivoja informiranosti in dostopnosti kulturnih in drugih vsebin posebnega pomena za celotno populacijo.

V predlogu zakona zapisana sprostitev omejitve oglaševanja težav s financiranjem ne razrešuje. Oglaševalski trg je precej zasičen in se bo z novo gospodarsko krizo še skrčil, hkrati pa bo širitev oglaševalskega prostora programski prostor še zmanjšala, programsko zasnovo RTV pa še bolj izpostavila komercializaciji in s tem prikrajšala gledalce, sploh tiste skupine gledalcev, za katere je javna radiotelevizija dolžna zagotavljati program, ki ni in niti ne sme biti tržno zanimiv.

In nenazadnje, Oddajniki in zveze so pomembna, strateška javna infrastruktura. V predlogu zakona so navedeni primeri iz drugih evropskih držav, v katerih so nemalokrat ta del državne infrastrukture kmalu po izvzetju iz javnih radiotelevizij delno ali v celoti prodali (pogosto tujim) telekomunikacijskim korporacijam; ohranitev le-teh v okviru javnega RTV servisa to onemogoča oz. v večji meri otežuje.

Naj ob tem izpostavimo še naslednje: Ministrstvo za kulturo med drugim ocenjuje, da sprejetje zakona ne bo imelo posledic na socialno področje, kar ne drži povsem: predlagano znižanje sredstev pomeni izgubo približno 160 delovnih mest na področju medijev, kulture in umetnosti.

Če povzamemo: želimo si, da bi nova zakonodaja javni radioteleviziji kot največji kulturni instituciji v državi in najpomembnejšemu javnemu mediju zagotovila stabilno financiranje, bogatitev nabora avtorskih vsebin ter večjo vpletenost in vpliv strokovne javnosti. Žal ugotavljamo, da predlog zakona tega ne zagotavlja, temveč prinaša siromašenje institucije in povečevanje političnega vpliva nanjo, zato predlogu odločno nasprotujemo.