Nagrade 23. Festivala slovenskega filma so podeljene

Nagrade 23. Festivala slovenskega filma so podeljene

Producentka Ida Weiss in režiser Martin Turk sinoči na zaključku FSF – vesna za najboljši igrani celovečerni film Ne pozabi dihati

/vir: FSF/

V nedeljo, 11. oktobra, so bile v Veliki Unionski dvorani hotela Union podeljene nagrade 23. Festivala slovenskega filma.

BADJUROVA NAGRADA ZA ŽIVLJENJSKO DELO

Komisija: Karpo Godina, Varja Močnik, Dušan Moravec, Aleš Pavlin in Olga Toni.
Nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti prejme avtor animiranih filmov Konrad (Koni) Steinbacher.

Odlomek iz utemeljitve nagrade: V svojem dolgoletnem ustvarjanju je Konrad (Koni) Steinbacher ustvaril mnogo amaterskih in kar 21 profesionalnih kratkometražnih animiranih filmov, svojega zadnjega – Legendo o srečnem hribu – je dokončal v letošnjem letu. Za opus animiranih filmov sta Steinbacher in Marinšek leta 1977 prejela nagrado Prešernovega sklada. Konija Steinbacherja prepoznavamo kot vrhunskega in pomembnega ustvarjalca animiranih filmov v domačem in mednarodnem prostoru. S filmi, ki jih je ustvaril, se je predstavil na številnih mednarodnih festivalih, pogosto pa se je vpisal tudi med prejemnike festivalskih nagrad. S svojim delovanjem na področju amaterskega in profesionalnega filmskega ustvarjanja ter na področju filmske vzgoje je Steinbacher odigral pionirsko vlogo ter postavil temelje za razvoj avtorskega animiranega filma pri nas.

NAGRADE VESNA

Žirija: Katja Colja, Siniša Gačić, Matic Majcen, Polona Petek in Maja Sever.

1. vesna za najboljši celovečerni film
Žirija se je odločila, da nagrade v tej kategoriji ne podeli.

2. vesna za najboljši igrani celovečerni film
Ne pozabi dihati
Produkcija: Bela Film, Ida Weiss
Koprodukcija: Quasar Multimedia, Studio Dim, RTV Slovenija, RAI Cinema
Režiser: Martin Turk
Utemeljitev: Film Ne pozabi dihati nas popelje v zgodbo o dveh bratih na prelomni točki njunega mladega življenja. Režiser Martin Turk se je žanra mladinskega filma lotil z namenom, da bi pripoved za mlade povzdignil na raven avtorskega filma. In to mu je tudi uspelo. Ne pozabi dihati z mnogih vidikov filmskega ustvarjanja ponudi popolnoma zaokrožen izdelek, ki ga žirija v letošnji konkurenci celovečernih igranih filmov brez težav prepoznava kot najboljšega.

3. vesna za najboljšo režijo
Žirija se je odločila, da nagrade v tej kategoriji ne podeli.

4. vesna za najboljši scenarij
Žirija se je odločila, da nagrade v tej kategoriji ne podeli.

5. vesna za najboljšo glavno žensko vlogo
Žirija se je odločila, da nagrade v tej kategoriji ne podeli.

6. vesna za najboljšo glavno moško vlogo
Primož Bezjak / Antigona – kako si upamo!
Produkcija: Sever&Sever, Nina Jeglič
Režiser: Jani Sever
Utemeljitev: Primož Bezjak je sloviti lik antične dramatike v sodobni različici upodobil z načrtno arhaičnostjo, ki pa kljub temu deluje sodobno in svetovljansko. Njegova hipnotična prezenca doživi vrhunec v kadru, v katerem se skozi kamero neizprosno zazre v Antigono, a hkrati tudi v oči in dušo gledalca, in ga prisili, da preizpraša svoj odnos do sveta, v katerem živimo.

7. vesna za najboljšo stransko žensko vlogo
Katarina Čas / Paradise – novo življenje
Koprodukcija: A Atalanta (SI), Pilgrim Film (IT)
Režiser: Davide del Degan
Utemeljitev: Katarina Čas svojo vlogo v tujem jeziku odigra z neverjetno lahkotnostjo in občudovanja vredno suverenostjo. Čeprav se zdi, da njene ustvarjalno-igralske odločitve vodi predvsem načelo »manj je več«, s svojo toplino prepriča ne le glavnega junaka, temveč tudi gledalce. Kljub minimalističnemu igralskemu izrazu Katarina Čas tako ustvari polnokrven ženski lik.

8. vesna za najboljšo stransko moško vlogo
Gojmir Lešnjak / Košarkar naj bo 2
Produkcija: Gustav Film, Frenk Celarc
Režiser: Boris Bezić
Utemeljitev: Gojmir Lešnjak se vloge kljub žanru loti z vso resnostjo in čeprav bi ga ta okvir prav zlahka odnesel čez rob, se vedno ustavi tik pred njim. Z disciplinirano natančnostjo odmerja poante gegov in, čeprav gre za stransko vlogo, prepričljivo odigra ves spekter čustev, od zlobe in maščevalnosti do naklonjenosti glavnim junakom, ter tako znova potrdi, da ni velikih in malih vlog.

9. vesna za najboljšo fotografijo
Radislav Jovanov – Gonzo / Ne pozabi dihati
Produkcija: Bela Film
Koprodukcija: Quasar Multimedia, Studio Dim, RTV Slovenija, RAI Cinema
Režiser: Martin Turk
Utemeljitev: Direktor fotografije naslika odmaknjeno podeželje, kjer odraščata protagonista, v pridušenih barvah, ki pa ravno s svojo zadržanostjo senzibilno podčrtavajo silovita, a prikrita čustva osrednjega lika in občutljive vezi, ki se pletejo in trgajo med bratoma. Vse, kar ostane neizrečeno, protagonista pa razjeda in sproža njegove izpade, gledalci ne le razberemo, temveč dobesedno občutimo v detajlih s soncem obsijane, razkošne, a molčeče narave.

10. vesna za najboljšo izvirno glasbo
Marjan Šijanec / Vzorno vedenje
Produkcija: Rasa Miskinyte, Martichka Bozhilova, Edoardo Fracchia
Koprodukcija: Casablanca Film Production (SI), Era Film (LT), Agitprop (BG), RTV Slovenija (SI)
Režiserja: Audrius Mickevičius in Nerijus Milerius
Utemeljitev: Izvirna glasba v dokumentarnem filmu o obsojencih na dosmrtno ječo vseskozi podpira brezizhodnost situacije, v kateri so se znašli zaporniki. V gledalcu vzbuja tesnobo ob soočenju z morilci, dramaturško stopnjuje napetost pripovedi, s svojim crescendom pa proti koncu sproži v nas celo odpuščanje.

11. vesna za najboljšo montažo
Miloš Kalusek / Antigona – kako si upamo!
Produkcija: Sever&Sever
Režiser: Jani Sever
Utemeljitev: Montaža v filmu Atigona – kako si upamo! v hibridni filmski formi postavi ravnotežje med kaosom in redom, zahtevno tridimenzionalno pripoved pa združi v funkcionalno celoto. Z drzno kombinacijo kadrov montaža definira dramaturgijo pripovedi, ki kljub celovečerni formi in notranji kompleksnosti pri gledalcu ohranja pozornost ter spodbuja premislek o zatečenem družbenem stanju.

12. vesna za najboljšo scenografijo
Niko Novak / Paradise – novo življenje
Koprodukcija: A Atalanta (SI), Pilgrim Film (IT)
Režiser: Davide del Degan
Utemeljitev: Prizorišče dogajanja je umeščeno v gorsko vasico, ki s svojo zapuščeno točilnico, vijugastimi praznimi ulicami in križišči, ki ne vodijo nikamor, uteleša brezizhodnost in absurdnost situacije osrednjega lika. Njegovo utesnjenost scenograf premišljeno podčrtuje tudi z izpraznjenimi, brezosebnimi hotelskimi sobami, za katere se zdi, da se je v njih ustavil čas, upanje, s katerim skuša protagonist zreti v prihodnost, pa je hkrati pristno in zlagano kakor z neonskimi lučmi osvetljena prizorišča njegovih življenjskih odločitev.

13. vesna za najboljšo kostumografijo
Polonca Valentinčič / Paradise – novo življenje
Koprodukcija: A Atalanta (SI), Pilgrim Film (IT)
Režiser: Davide del Degan
Utemeljitev: Da je kostumografija bistveni element izraznosti filma Paradise – novo življenje, se gledalci zavemo kar hitro, ko Calogero, varno skrit za pustno masko, prvič nekoliko svobodneje zadiha v svetu, kjer naj bi se začelo novo poglavje njegovega življenja. A to poglavje je izrazito protislovno, kajti tako glavni junak kot njegov nasprotnik bosta preživela le, če bosta ostala skrita vsem na očeh. Oblačila, ki jih kostumografka v številnih plasteh nadeva protagonistom, tako ne delujejo le kot zaščita pred mrazom, temveč kot kamuflažna oprava nasprotnikov v tej tragikomični bitki za preživetje.

14. vesna za najboljšo masko
Žirija se je odločila, da nagrade v tej kategoriji ne podeli.

15. vesna za najboljši zvok
Sašo Kalan in Tom Lemajič / Sadeži pozabe
Koprodukcija: Boo Productions, Lava Films, Perfo d.o.o.
Režiser: Christos Nikou
Utemeljitev: V filmu Sadeži pozabe nas zvočna slika že v prvih kadrih zapelje v notranji svet protagonista in nas iz njegovih čustvenih stanj ne spusti skozi celotno filmsko pripoved. Zvočna podoba filma tako izkušnjo gledanja dvigne na raven čustvenega popotovanja, filmski zgodbi omogoči pripovedovanje na ravni onkraj besed in fotografije ter s tem pomembno zaokroži to vrhunsko filmsko pripoved.

16. vesna za najboljši dokumentarni film
Antigona – kako si upamo!
Produkcija: Sever&Sever, Nina Jeglič
Režiser: Jani Sever
Utemeljitev: Antigona – kako si upamo! je film, ki presega ustaljeno razmejitev med igranim in dokumentarnim filmom. S svojo formalno in intelektualno kompleksnostjo tvori izzivalno filmsko delo, s katerim so ustvarjalci na velikopotezen način odprli teme, ki segajo bistveno onkraj naših meja. Ambicioznost te vrste v slovenskem prostoru redko vidimo, zato ji žirija podeljuje vesno za najboljši dokumentarni film, nagrada pa naj bo zgolj uvod v nadaljnje uspehe filma na njegovi mednarodni poti.

17. vesna za najboljši kratki igrani film
Delčki
Produkcija: A Atalanta (Barbara Daljavec)

Režiser: Áron Horváth Botka
Utemeljitev: Kratki film lahko gledalce nagovarja kot odsek nečesa večjega ali pa kot skrbno zaokrožena miniatura. Režiserju Áronu Horváthu Botki je z Delčki uspelo najti pripoved, ki sijajno razkaže ves potencial kratke igrane forme. To mu je uspelo s prepričljivo režijsko in igralsko izvedbo, kakor tudi z dosego izjemnega čustvenega učinka, ki je povsem na nivoju celovečernih dram. Delčki je eden tistih kratkih igranih filmov, ki mu ni potrebno nič več dodati ali odvzeti, saj vse svoje potenciale uresniči v takšni obliki, v kakršni ga imamo pred sabo prav zdaj.

18. vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo
Sadeži pozabe
Koprodukcija: Boo Productions, Lava Films, Perfo d.o.o. (Aleš Pavlin, Andrej Štritof)
Režiser: Christos Nikou
Utemeljitev: Grška kinematografija je v minulem desetletju opravila izjemen preboj na svetovnem filmskem zemljevidu in k tako imenovanemu „grškemu čudnemu valu“ se zdaj z manjšinskim koprodukcijskim deležem priključuje tudi Slovenija. Sadeži pozabe se s svojo pripovedno dvoumnostjo uvrščajo ob bok najpomembnejšim filmom tega vala, obenem pa režiser Christos Nikou z drznimi vizualnimi in pripovednimi postopki poseže globoko v jedro človeškega iskanja lastne identitete.

19. vesna za najboljši animirani film
Žirija se je odločila, da nagrade v tej kategoriji ne podeli.

20. vesna za najboljši študijski film
Igra
Produkcija: FAMU
Režiser: Lun Sevnik
Utemeljitev: Režiser Lun Sevnik je s filmom Igra nazorno pokazal, da lahko pripoved gledalca čustveno zadane tudi takrat, kadar je ta hladna, nezainteresirana in oddaljena. Dva fanta, ki pred našimi očmi načrtujeta samomor, v nas izzoveta občutke šoka, jeze in nemoči. Igro je žirija prepoznala kot drzen in izzivalen film, ki svojimi provokativnimi prijemi iz gledalcev iztisne močan čustveni odziv, kar je spretnost, ki uspeva velikim mojstrom filmske umetnosti.

21. vesna za najbolj izvirno AV delo
Vesna Goodbye
Produkcija: Cvinger film
Režiserka: Sara Kern
Utemeljitev: Režiserka Sara Kern s filmom Vesna Goodbye v kratki filmski formi prikaže izsek iz življenja desetletne deklice, ki mora zaradi družinskih dogodkov odrasti mnogo prehitro. Pripoved lahko vidimo kot bežen preblisk ali pa dramo z odprtim koncem, v obeh primerih je film kljub kratki dolžini žirijo prepričal do te mere, da bi mu ob nekoliko drugačnih pravilih zlahka podelili tudi kakšno nagrado v celovečernih kategorijah. Nagrada za najbolj izvirno delo naj predstavlja vzpodbudo za nadaljnjo nadgradnjo obetajočega pripovednega univerzuma, ki
ga režiserka gradi v svojih kratkih filmih.

22. vesna za posebni dosežek
Preboj
Produkcija: Narayan Produkcija
Režiser: Dejan Babosek
Utemeljitev: Filmi z majhnimi tržišči težko preživijo brez podpore javnih sredstev, a režiser Dejan Babosek s svojo filmografijo vedno znova dokazuje, da je zavidljiv celovečerni izdelek mogoče posneti tudi s povsem neodvisnimi prijemi. Preboj s svojim modelom neodvisnega financiranja predstavlja zgleden primer alternativne filmske produkcije pri nas in mu žirija za to podeljuje vesno za posebne dosežke.

23. vesna za posebni dosežek
Gmajna
Produkcija: UL AGRFT
Režiser: Sebastian Korenič Tratnik
Utemeljitev: Posneti celovečerni študijski film je težko, posneti dober celovečerni študijski film še toliko težje. A režiserju Sebastianu Koreniču Tratniku je uspelo prav to. Gmajna ponudi srce parajoč vpogled v slovensko podeželje, ki ga je modernizacija dobesedno presekala na pol, ga razčlovečila in odtujila, zaradi česar od njega ostajajo zgolj spomini in anekdote. Izjemna senzibilnost, s katero je režiser dal glas ljudem, ki jih družba nepravično potiska na obrobje in v preteklost, je več kot dovolj dober razlog, da žirija mlademu filmarju podeli vesno za posebne dosežke.

24. vesna za najboljši film po izboru občinstva
Preboj
Produkcija: Narayan Produkcija
Režiser: Dejan Babosek
Povprečna ocena: 4,72

DRUGE NAGRADE

Nagrada Društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI za najboljši slovenski celovečerni
film v tekmovalnem progamu

Žirija: Marko Stojiljković, Veronika K. Žajdela in Peter Žargi.

Antigona – kako si upamo!
Produkcija: Sever&Sever, Nina Jeglič
Režiser: Jani Sever
Utemeljitev: Film zaznamuje razgiban pristop, ki združuje dokumentaristiko in fikcijo: Antigona – kako si upamo! tako ne deluje kot esej, temveč kot portret ali pa vsaj skica nekaterih družbeno-političnih situacij današnjega sveta, polnih paradoksov in dvoličnosti. S pomenljivim izborom ter spretno montažo arhivskega gradiva režiser nadoknadi okornost same igre in metafikcijskega momenta ter tako opozarja na težavnost interpretacije drame v kontekstu aktualnih problemov ter poskuša raziskati, kaj vse lahko Antigona in Kreon danes pomenita. S skepso in ironijo, ki se nikoli ne prevesi v farso, nudi Antigona – kako si upamo! več vprašanj kot odgovorov in se večino časa uspešno upira posploševanju in poenostavitvam, kakršne danes pogosto prevevajo kulturniški izraz.

Nagrada izobraževalnega programa Ostrenje pogleda, ki ga izvaja Društvo za širjenje filmske
kulture KINO!, za najboljša študijska filma v Tekmovalnem programu

Gmajna
Produkcija: UL AGRFT
Režiser: Sebastian Korenič Tratnik
Utemeljitev: V idilične podobe pokrajine vdira vztrajen, nadležen zvok avtoceste, ki razdira skupnost starega prebivalstva Gmajne. Film s posebnim posluhom za vaščane ponudi subjektivni zgodovinski pregled razvoja okolja, za katerega se zdi, da izginja.

Igra
Produkcija: FAMU
Režiser: Lun Sevnik
Utemeljitev: Lun Sevnik se v študijski vaji z nizom nekonvencionalnosti ob igri moči protagonistov spretno poigra tudi z gledalcem. S premišljnim suspenzom, izrabo socialnega omrežja, vrhom v “videospotu”, izdelanim konceptom in podobnim – malodane mojstrovina!

Nagrada Festivala slovenskega filma za najboljši kratki film na temo karantene v času
korona-epidemije
Kateri dan sploh je?
Režiser: Luka Marčetić

Vir: fsf.si

Vsem nagrajenkam in nagrajencem, zlasti pa našim članom Martinu Turku (Ne pozabi dihati), Áronu Horváthu Botki (Delčki), Borisu Beziću (Košarkar naj bo 2), Luki Marčetiću (Kateri dan sploh je?) in Roku Bičku (Cvinger film, Vesna Goodbye) iskreno čestitamo!

Scenarnica ABC – Kaj so logline, sinopsis, treatment in scenosled?

Scenarnica ABC – Kaj so logline, sinopsis, treatment in scenosled?

Na prvem predavanju v novi sezoni, ki ga bomo izvedli preko aplikacije Zoom,

bosta scenarista in režiserja Matevž Luzar in Luka Marčetić poskušala osvetliti,

kaj so logline, sinopsis, treatment in scenosled ter komu in zakaj so ti dokumenti, ki spremljajo scenarij, pomembni in čemu služijo. Govora bo tudi o zakonitostih in strukturi posamezne forme.

Po predavanju bo čas tudi za vaša vprašanja.

Vljudno vabljeni v našo  družbo v torek, 29. septembra, ob 20.00.

Prijave sprejemamo do ponedeljka, 28. 9., do 20.00 oz. do zapolnitve mest (100) na info@dsr.si, PRIJAVA NA SCENARNICO ABC.

Uro pred začetkom vam bomo poslali povezavo.

Scenarnica ABC je dodatni razširjeni program scenaristične delavnice Scenarnica, projekta, ki ga v sodelovanju s Slovenskim filmskim centrom že peto leto uspešno izvaja Društvo slovenskih režiserjev.

Scenarnica ABC je celoletna serija predavanj o različnih praktičnih vidikih scenaristike. Namenjena je scenaristom, režiserjem in vsem, ki vas zanima pisanje scenarija – tako začetnikom kot profesionalcem in študentom.

Udeležba je brezplačna, vljudno vabljeni!

VABILO

Večer DSR: Režiserji v dialogu: MONTAŽA – EKSTAZA?

Večer DSR: Režiserji v dialogu: MONTAŽA – EKSTAZA?

Spoštovane ljubiteljice, spoštovani ljubitelji filmske umetnosti,

Društvo slovenskih režiserjev – ki letos obeležuje petnajstletnico delovanja – v novo sezono cikla Režiserji v dialogu vstopa s pogovorom o ustvarjalnem sodelovanju med režiserjem in montažerjem. Vsakemu gledalcu, ustvarjalcu pa sploh, je znano in povsem jasno, koliko lahko h končni podobi filma prispeva montažer.

Med Scilo in Karibdo ustvarjalnega dvojca režiser-montažer vas bodo s primeri iz prakse vodili režiser Darko Sinko z gostoma montažerjema

Jurijem Moškonom in Andrejem Nagodetom.

Večer pripravljamo v sodelovanju z Društvom postprodukcijskih ustvarjalcev, Slovensko kinoteko in s finančno podporo Slovenskega filmskega centra.

Brezplačne vstopnice lahko prevzamete uro pred začetkom pri blagajni Kinoteke.

Društvo slovenskih režiserjev

VABILO

Projekt Večeri Društva slovenskih režiserjev

finančno podpira Slovenski filmski center, javna agencija RS

Poziv odločevalcem

S tem pismom želimo javnost ponovno obvestiti, politiko in državne institucije pa opomniti, da slovenska država domačim filmskim produkcijam že mesece dolguje izplačila na podlagi veljavnih pogodb. Delo je opravljeno, plačila ni. Ne gre zgolj za filmske ustvarjalce, pač pa za vrsto posameznikov, samostojnih podjetnikov, podjetij in celo občin, ki so pri projektih opravili pogodbeno delo.

Izgovarjanje na krizo zaradi virusa je brezpredmetno, saj gre za že pred leti sprejete projekte, ki so bili v skladu s pogodbami realizirani še pred epidemijo. Zaplet je povzročilo postavljanje novih, nesmiselnih birokratskih ovir iz obdobja prejšnje vlade. A tudi ko so producenti, pristojne institucije in ministrstvi za kulturo in finance nepotrebne postopke izvedli in predložili zahtevano dokumentacijo, se ni zgodilo nič. Vlada ‘filmskega paketa’ kratko malo ne uvrsti na dnevni red in s tem ne samo onemogoča izplačila, temveč povzroča popoln zastoj delovanja sektorja.

Kljub številnim opozorilom, da gre za kršenje pogodbenih obveznosti države, se nevzdržne razmere vlečejo že od maja, kar kaže na načrtno strategijo izčrpavanja slovenske kinematografije. Vse druge zadeve, ki jih je Ministrstvo za kulturo predložilo v obravnavo na vladi bistveno pozneje kot naše, so bile na seje vlade brez težav uvrščene in tudi že obravnavane.

Pristojni se še vedno ne zavedajo, da filmska produkcija neposredno in z izrazitim spodbujevalnim učinkom pozitivno vpliva na gospodarstvo, kar potrjujejo številne raziskave. Lanskoletna študija o učinkih avdiovizualnega sektorja v Sloveniji podjetja Deloitte npr. ugotavlja: “Kar 40 % v film vloženih sredstev se vrne v državni proračun. Na vsakih 10 filmskih delavcev dobi delo pri projektih še dodatnih 8 ljudi iz raznih panog gospodarstva, itd.” Študija je obsežna in izčrpna, podkrepljena z realnimi številkami, ki vse po vrsti govorijo v naš prid. Delež honorarjev za ustvarjalce predstavlja le manjši del filmskih proračunov. Večina sredstev se neposredno prelije v gospodarstvo, hotelske usluge, najeme blaga in lokacij, catering, prevoze, zavarovanja, varovanja, bančne garancije, razne storitve itd. Obenem slovenski producenti pri večini projektov pridobijo tudi izdatna evropska in koprodukcijska sredstva.

Tudi ta so trenutno ogrožena, saj je Slovenski filmski center od nastopa pandemije praktično paraliziran in je prejel manj kot petino zagotovljenih sredstev za letošnje leto. Zastali so razpisi, že pripravljeni projekti čakajo, izdajanje odločb je ustavljeno. In ko doma vse zastane, so tudi že dogovorjena sodelovanja s tujino onemogočena. Upravičen je tudi strah, da bo po sprejetju rebalansa sredstva nemogoče počrpati, saj bo do konca fiskalnega leta ostalo premalo časa. Tako bo nastala še večja kulturna in gospodarska škoda.

Slovenski filmski ustvarjalci že leta opozarjamo na probleme nacionalne kinematografije. Zaradi pandemije se je stanje še dodatno, zdaj že kritično poslabšalo. Mnoge države so se nemudoma odzvale z znatnimi dodatnimi sredstvi in ukrepi, zavedajoč se, za kako pomemben sektor gre. Naša država tem zgledom ne sledi, povsem onkraj razumnega in sprejemljivega pa je kruto in neposredno nasilje, ko vlada z zadrževanjem izplačil povzroča eksistenčno stisko filmskim ustvarjalcem in drugim sodelujočim pri omenjenih projektih ter seveda tudi njihovim družinam.

Delavci različnih profilov že 8 mesecev niso dobili plačila za že opravljeno delo. Naša država torej zavestno krši najosnovnejše civilizacijske standarde, kot je spoštovanje pogodb. Brezsramno se spreminjamo v Vegrad državo.  

Slovenski filmski ustvarjalci zahtevamo, da se navedene konkretne kršitve nemudoma razrešijo. Zahtevamo tudi, da se v najkrajšem možnem času odpravijo nesmiselne birokratske ovire na našem področju, ki zavirajo tako kulturni kot ekonomski razvoj. Pozivamo vas torej, da tvorno pristopite k oblikovanju primernega okolja za razvoj našega sektorja, kot nam je bilo že ničkolikokrat obljubljeno.

Ljubljana, 24. 9. 2020

Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev

Štigličev nagrajenec Filip Robar Dorin danes praznuje 80 let

Štigličev nagrajenec Filip Robar Dorin danes praznuje 80 let

Filip Robar Dorin, foto Manja Zore

Osemdeset let filmskega režiserja Filipa Robarja Dorina

Danes praznuje osemdeset let Filip Robar Dorin, scenarist, režiser, montažer in producent. Rodil se je v Boru (Srbija), 8. septembra 1940.

»Umetnik, ki je dosegel, da je postal film eden od vrhuncev slovenske kulture. Človek, ki je filmu posvetil svoje življenje.« Tako je zapisala strokovna žirija za izbor nagrajenca Metoda Badjure za življenjsko delo leta 2010.

Študiral je primerjalno književnost in filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1963-1965)  ter filmsko scenaristiko, režijo, kamero in montažo na Columbia College-u v Chicagu, kjer je tudi diplomiral leta 1969 s filmoma Summer 68 (Poletje 68) in Blisters (Žulji).

Dve leti (1971-1972) je poučeval fotografijo in film na Inštitutu Montesano v švicarskem Gstaadu. Od leta 1972 do leta 1980 je bil asistent za filmsko režijo in igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.

V začetku osemdesetih let je ustanovil eno prvih neodvisnih producentskih podjetij Filmske alternative, pozneje Filmal Pro.

Kot filmski ustvarjalec je podpisal preko 30 kratkih in srednjemetražnih dokumentarnih in igranih filmov, med drugimi tudi naslednje: Posebna šola (1972), Xenia na gostovanju (1975), Si videl (1977), Pogled stvari (1978), Ristanc (1979), Kmetijskega proizvajalca Mikolaša prvi dopust (1984), Novomeška pomlad (1988), Ljudnica (1989), Nebo nad Ženavljami ali dan, ko nam je Evropa padla na glavo (1994), Alternativna terapevtska skupnost (1996), Bogdan Borčić (2009), Jeraj, Zmago… (2010).

Kot avtor celovečernih filmov je podpisal preko 10 celovečernih igranih in dokumentarnih filmov, med njimi Srečanja (1975, izgubljen), Sence bližnjih prednikov (1978), Opre Roma (1983), Ovni in mamuti (1985), Veter v mreži (1989), Za resnični konec vojne – Rogenrol (1991), Striptih (1995), Trdinov ravs (2005), Aven čhavora (2005), Vivat Kozina (2007), Veter se požvižga (2008) in Pot v Gaj – Opre Roma 3 (2011).

Filip Robar Dorin je tudi avtor številnih celovečernih filmskih in video portretov slovenskih pesnikov in pisateljev, glasbenikov in slikarjev.

Je dobitnik mnogih domačih in mednarodnih filmskih nagrad, med njimi Badjurove, Trdinove, nagrade Prešernovega sklada, več Zlatih aren na festivalu Jugoslovanskega filma v Pulju, velike nagrade Beograda 1983, velike nagrade Mannheima 1985, nagrade Viktor revije STOP za najboljše igrano televizijsko delo 1995. V letu 2010 je prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti in kulture, leta 2017 pa nagrado Franceta Štiglica za življenjsko delo na področju filmske in TV režije, ki jo podeljuje Društvo slovenskih filmskih režiserjev.

V letu 2019 pa je prejel še največje slovensko priznanje na področju kulture: veliko Prešernovo nagrado. V utemeljitvi je Varja Močnik zapisala: »Njegovo raziskovanje filmskega izraza je pomemben korak v slovenski filmski ustvarjalnosti, hkrati pa eno zanimivejših poglavij svetovne zgodovine filma: aktiven avtor, skupno izrazno polje ustvarjalca in predmeta obravnave pri dokumentarcu ter igrano-dokumentarna forma, v kateri se briše meja med resničnostjo in njeno interpretacijo, so postali razširjeni in pomembni ustvarjalni prijemi v sodobnem filmu.«

Ob filmskem delu se posveča tudi pisanju in prevajanju. Napisal je obsežno izvirno besedilo Dokumentarni film v kinu (Ekran 2004), knjigo Resničnost in resnica v dokumentarnem filmu (Umco 2008). Prevaja tudi novejšo ameriško poezijo in prozo ter eseje o teoriji in praksi filma iz angleščine in francoščine, med njimi tudi Zapiske o kinematografu Roberta Bressona (Kinotečni zvezki 1997).

V letih  1998 – 2002 je bil direktor Filmskega sklada Republike Slovenije (današnjega Slovenskega filmskega centra, javne agencije RS).

Leta 2017 je izšla knjiga Dialogi s Filipom (založba Slovenska kinoteka), v kateri z Nerino T. Kocjančič ustvarita osebni vpogled v nekatere najbolj pomembne postojanke njegovega profesionalnega in osebnega življenja.

Vir: Slovenski filmski center

DSR izraža podporo študentom Univerze za gledališko in filmsko umetnost v Budimpešti

Društvo slovenskih režiserjev (DSR) izraža podporo študentom budimpeštanske Univerze za gledališko in filmsko umetnost, ki protestirajo zaradi spornega vladnega imenovanja skrbniškega odbora univerze, saj naj bi ta spodkopaval avtonomijo izobraževalne ustanove. Svobodo umetniškega izražanja vidimo kot eno temeljnih vrednot v Evropi in treba jo je omogočiti tudi prihajajočim generacijam ustvarjalcev. 

. . . . .

Directors Guild of Slovenia (DSR) strongly supports students at the Hungarian University of Theatre and Film Arts in Budapest striving for integrity, autonomy and representation of chosen film/theatre professionals in its leadership.

We consider freedom of artistic expression as one of the fundamental values in Europe and as such it must be made possible for future generations of artists as well.

 Več informacij