Fotografij naslovnic obeh izdaj
VEČER DSR: FILM-ODER-KNJIGA
Iza Strehar: Drsenje
Katarina Morano: To je tud mal moje drevo
Pogovor povezuje scenaristka in režiserka Maja Križnik
Sreda, 4. november, ob 19.00
Lokacija, Kersnikova 12, Ljubljana
Avdiovizualni ustvarjalci in ustvarjalke pogosto uspešno ustvarjajo tudi zunaj meja filmskega sveta.
Tokratne gostje bodo ustvarjalke, ki delujejo na več področjih (in seveda v glavnem hkrati):
scenaristka, dramatičarka, pisateljica, producentka in najbrž še kaj Iza Strehar,
scenaristka, dramatičarka, režiserka in najbrž še kaj Katarina Morano in
scenaristka, režiserka, komparativistka, pedagoginja in najbrž še kaj Maja Križnik,
ki bo pogovor tudi usmerjala.
Kako se njihove funkcije, znanja in veščine, ki so jih pridobile na zanimivi in uspešni karierni poti, prepletajo in interferirajo, pa tudi, kaj jih žene, zanima in navdihuje, so brez dvoma teme, ki se jih bodo dotaknile.
Seveda bo prostor tudi za vašo zvedavost – veseli bomo vprašanj iz občinstva.
Povod za večer sta bila nedavna izida romana Drsenje Ize Strehar in zbirke dram To je tud mal moje drevo Katarine Morano.
Vstop je prost, vljudno vabljeni!
Programski sklop Večeri DSR sofinancirata
Sovenski filmski center, javna agencija
in
AIPA, k.o.
IZA STREHAR: DRSENJE
Roman Drsenje prepleta zgodbi dveh žensk, ki se med duševnimi stiskami, zapletenimi odnosi in absurdnostmi vsakdana poskušata znajti v svetu, ki od njiju pričakuje, da bosta imeli vse pod nadzorom.
Odlomek iz romana:
Nihče ti ne da medalje, če ti uspe vstati iz postelje. Večina ljudi se ne zaveda, koliko truda in energije je včasih potrebno samo za to, da vstaneš iz postelje. In koliko truda in energije lahko gre, da poješ obrok, četudi gre za najljubšo hrano, in kakšen podvig je včasih pogledati cenen film v celoti. Ne spomni se, kdaj je v celoti v kosu pogledala film. Navadno pogleda dvajset minut in nato kak drug dan še dvajset, šele v roku enega meseca pa nekako prileze do konca.
Nihče ti ne čestita, če ti uspe to narediti. Pogledati film, pa še nezahteven, in na koncu celo vedeti, kaj si gledal. Pa je to včasih težje, kot je nekaterim ljudem doseči državna ali mednarodna odličja.
V tej družbi ni razumljeno, kako težko je včasih biti živ, čeprav ti objektivno gledano nič ne manjka. Parazit naj bi se reklo ljudem, kot je ona. Razvajen parazit. Ne prispeva k družbi, ampak odžira. Neuporabna, nezabavna, nezanimiva in večno utrujena Katarina.
Izšlo pri založbi Beletrina (Ljubljana, 2026)
KATARINA MORANO: TO JE TUD MAL MOJE DREVO
To je tud mal moje drevo je zbirka štirih dramskih besedil, ki v vsakdanjih, življenjskih dialogih odpirajo vprašanja o družbeni (ne)empatičnosti, o vsakdanji intimi, prekarnem delu, izkoriščanju delavcev, pereči stanovanjski stiski, razrednem vprašanju, okoljski krizi, generacijskih ranah, o ljubezni, o disfunkcionalnih družinskih odnosih, o trenutkih, ko se v eksistencialni grozi ustavimo, brez jasnega odgovora, kako naprej.
Odlomek:
TINE: A veš, k maš dojenčka pa se sekiraš za vse, RSV virus, pa se ti zdi, da čudn diha, pa gledaš ta prsni koš sred noči, a se dviga v redu al ne, kaj je ta zvok, kaj je ta izpuščaj, zakaj joka, a ga boli al … In so pol ti ljudje okrog, k majo že starejše otroke pa so tko … o, majhni otroci – majhni problemi, veliki otroci – veliki problemi. Pa itak takrat ne štekaš, in zdej mogoče mal štekam, ker ja, res so tam osnovni problemi, pol se pa upgradajo, ne vem, men se itak zmeri zdi, da igram igrco na najvišjem nivoju, uno, k je najbolj zajeban, a veš, k maš v službi jebo pa ne veš kako boš zmogu, pa se zjutri zbudiš še z vročino pa še bolj ne veš, kako boš zmogu, oziroma se ti zdi, da včeri sploh ni blo še tko grozn, pol ti pa še avto ne vžge, pa si rečeš ok, lej, akumulator bom že zamenu, pol pa mehanik ugotovi, da v bistvu pa se akumulator prazni zarad nečesa, k zdej več ne znam izgovorit, tko da bo osemsto evrov (k jih bajdvej nimaš) plus nov akumulator, in pol iščeš povezavo z busom iz Grosuplja do Vrhnike, ko maš še zmeri vročino in še zmeri vse to za nardit v službi, kar si mel včeri, k se ti je zdel še nemogoče, pol te pa še iz šole kličejo, da si je Jaki verjetno zlomu roko, ne slišiš pa več, kako, ker ti telefon pade v lužo. Tko se jst počutm večino našga časa skupi, sam da čeprov je res res to s problemi mejhnimi in velikimi, to ni čist res, ker mi vse vsi ful na veliko dojemamo oziroma doživljamo. Vse je skoz na miljon potencirano. Karkol že je. In ko se ustavim, se mi zdi, da smo v izrednem stanju, odkar sta se rodila. Pa nismo ne v vojni ne v pomanjkanju. Ampak skoz v frki - sam še to pa sam še to, pa bo bolš, aja, no mogoče še to, pa bo bolš, oziroma sam do srede da to oddam, pa bo bolš, sam še do petka da popravim, dodelam, pa smo vikend frej, sam za vikend spelemo še ta praznovanja, pa bo, sam še ta pondelk, k se mi je nakopiču, aha, sam še te tri dni, pol po konferenci bo pa bolš, sam še da Tina svoje zaključi, pa bo bolš, sam še to, sam še to, sam še to, pa bo bolš.
Izšlo pir Cankarjevi založbi (Ljubljana, 2026)