Fotografija s podelitve nagrade bert l. 2016, foto Peter Uhan/Arhiv DSR
- avgusta je med zvezde na nebu odšla igralka Milena Zupančič, mdr. tudi prejemnica nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Njen opus je obsegal več kot osemdeset filmskih vlog, s katerimi se je za večno zapisala v spomin slovenskih gledalcev.
Iz utemeljitve za nagrado bert:
"Milena Zupančič je z več kot osemdesetimi filmskimi in televizijskimi vlogami verjetno najprepoznavnejši obraz slovenskega filma.
Prvo vidnejšo vlogo je odigrala leta 1970 v filmu Oxygen Matjaža Klopčiča, kmalu zatem pa je posnela že tudi prvo glavno, Marijano v filmu Mrtva ladja Rajka Ranfla. Film je bil moderen, nekoliko eksperimentalen in novovalovski, zato pri občinstvu ni postal velik hit, je pa odkril formulo, ki je bila v slovenskem filmu nadvse uspešna še mnogokrat kasneje: Mileno Zupančič in Radka Poliča v duetu. V Cvetju v jeseni je s svojo upodobitvijo Presečnikove Mete, kmečkega dekleta z velikimi sanjami in globokimi očmi, med občinstvom povzročila malone masovno histerijo in postala simbol hrepenenja – po ljubezni, življenju, svetu. Matjaž Klopčič jo je imel ne le za svojo igralko, temveč skoraj za svoj alter ego, saj sta skupaj posnela kar sedem celovečernih filmov, za katere je Zupančičeva prejela sedem (od svojih preko tridesetih) festivalskih nagrad. Z Vdovstvom Karoline Žašler sta na filmskem festivalu v Berlinu konkurirala za zlatega medveda; Karolina, morda igralkina najkompleksnejša vloga, pa je Zupančičevi prinesla drugo zaporedno zlato areno na festivalu v Puli (prvo je prejela za Tončko v Idealistu Igorja Pretnarja, eno redkih slovenskih femmes fatales). Poleg Radka Poliča sta bila njena stalna soigralca tudi Polde Bibič in Boris Cavazza, s katerima je ustvarila nekaj resnično nepozabnih prizorov – sicer pa bi slovenskega igralca, ki si z nesporno ikono slovenskega filma ni nikoli delil posnetka ali odra, že težko našli. Na snemanjih nevarnih kaskaderskih prizorov ali prizorov z goloto je vsakič znova zavračala ponujene dvojnice. Vedno je vse počela sama in zares, mnogokrat tudi v enem kadru in v prvem poskusu. Milena Zupančič na filmu nikoli ne laže.
Ker se nikoli ni zadovoljila z vlogami, v katerih bi zgolj zabavala in ugajala, je v filmskem prostoru bivše Jugoslavije ustvarila bogat in raznolik opus, v katerem lahko najdemo kostumske filme (Strah, Dediščina), priredbe literarnih predlog (Draga moja Iza, Christophoros), družbenokritične projekte (Krč, Dih), mladinske filme (Maja in vesoljček, Na planincah), komedije (Moj ata socialistični kulak, Dečko koji obećava) in celo partizanski ep (Igmanski marš). Angažirana in radovedna opazovalka sveta in ljudi okrog sebe je bila vedno na tekočem, zato je z veseljem sprejemala tudi vloge v nizkoproračunskih avtorskih projektih, kakršna sta bosanski film Klopka in srbski Pejzaži u magli. Če je v slovenskem filmu sedemdesetih in osemdesetih let slučajno nismo videli, pa še ne pomeni, da je nismo slišali – prav ona namreč namesto hrvaške igralke Vide Jerman vzdihuje v Maškaradi.
Po razpadu Jugoslavije, ko se je ustvarjalni prostor za mnoge vrhunske umetnike močno skrčil, smo tudi Mileno Zupančič na platnu srečali redkeje, toda pozabiti bi jo bilo nemogoče. V zadnjih letih se zopet pojavlja v filmih režiserjev mlajše generacije, prvo veliko vlogo v tem tisočletju pa je odigrala v filmu Srečen za umret, ki je, zanimivo, šele igralkina prva romantična komedija."
Sožalje njeni družini, bližnjim, prijateljem ter ansamblom in filmskim ekipam, ki so imeli priložnost sodelovali z njo.
Hvala, Milena, in naj ti bodo oblaki lahni!