Vesno za najboljši celovečerni film in vesno za najboljši scenarij je prejel Matevž Luzar (film je prejel tudi vesno za najboljšo fotografijo (Simon Tanšek)).
Vsem ustvarjalkam in ustvarjalcem, ki ste na 25. Festivalu slovenskega filma predstavljali svoje filme, še posebej pa nagrajenkam in nagrajencem, iskreno čestitamo!
Vesna za najboljši celovečerni film
Orkester
Režija: Matevž Luzar
Produkcija: Gustav Film
Utemeljitev: Orkester ni samo naslov filma, je tudi prispodoba. Filmski liki delujejo usklajeno samo pod dirigentovim vodstvom, medtem ko so njihova življenja povsem neorkestrirana. Povedano z drugimi besedami – v svojih življenjih so bolj ali manj razglašeni. V tem uglaševanju in razglaševanju filmske zgodbe so vsi umetniški, tehnični in produkcijski segmenti filma še kako uglašeni. Pod suvereno dirigentsko paličico nam Orkester zaigra resno glasbo o malih ljudeh, v kateri se lahko zaslišimo tudi sami.
Vesna za najboljši scenarij
Matevž Luzar
za film Orkester
Utemeljitev: Scenarij Orkestra prinaša harmonično celoto skupine likov oziroma celotnega igralskega ansambla. Ponuja analizo mentalitete Slovencev in naših avstrijskih sosedov, od mikronivoja do širše družbene ravni in skozi različne generacije. S toplino, preprosto in naravno, se zazre v mimobežne življenjske epizode in jih razgalja v vsej njihovi komičnosti, absurdnosti in osebnih stiskah.
Vesna za najboljšo fotografijo
Simon Tanšek
za film Orkester
Utemeljitev: Filmska fotografija v filmu dosega zavidljiv profesionalni in estetski nivo. Natančno gradi vizualno identiteto filma s črno-belo fotografijo, izostrenimi kompozicijami, natančno osvetlitvijo, igranjem s premiki dogajanja na vzporedne ekrane. Zadržano, a občuteno uspe ustvariti povsem samosvoj avtorski izraz.
Vesna za najboljšo režijo
Sara Kern
za film Moja Vesna
Utemeljitev: Režiserka ustvarja doživeto nasprotje med mlado sestro, ki prezgodaj prevzema breme odgovornosti, in starejšo sestro, ki te odgovornosti ne sprejema in je izrazito romantičen, tragičen lik, nekje ob njiju pa se izgublja disfunkcionalni oče. Izrazito intimističen pristop, zlit v eno s kamero, igralci in zvokom, se preko realističnega pristopa odpira v skoraj simbolno subjektivno doživetje.
Vesna za najboljšo glavno žensko vlogo
Loti Kovačič za vlogo Moje
v filmu Moja Vesna
Utemeljitev: Med pogrešanjem izrazitih dramskih ženskih likov v letošnji filmski beri nas je s svojo prezenco, skrivnostnostjo, igralsko doslednostjo in fotogeničnostjo očarala mlada Loti Kovačič. Čutimo, kako se bolečina in težko soočanje s tragedijo mamine smrti v njej borita s plemenitostjo, skrbjo za družino in voljo do življenja.
Vesna za najboljšo glavno moško vlogo
Petja Labović za vlogo Antona
v filmu Jezdeca
Utemeljitev: Lik Antona poskuša komunicirati s svetom skozi jezo in nasilje. Pri tem Petja Labović s presenetljivo zrelim nastopom izkazuje razočaranje mladeniča nad življenjem, ki ga je preizkusilo, čeprav ga sam še ni v polnosti izkusil. Obenem izkazuje sposobnost empatije in soočenja z usodo. V nas vzbuja sočutje, a se izogne patetiki, je duhovit, a ne karikiran. Petja Labović je vlogo odigral energično, zrelo in predano.
Vesna za najboljšo stransko žensko vlogo
Alenka Kraigher za vlogo Jane
v filmu Vesolje med nami
Utemeljitev: Alenka Kraigher kot Jana nam gre v vlogi afektirane malomeščanske vsiljivke na začetku filma strašno na živce. Postopoma spoznamo, da pod to masko živi občutljiva ženska z vsemi slabostmi slehernika.
Vesna za najboljšo stransko moško vlogo
Jonas Žnidaršič za vlogo vodje kriminalistov
v filmu Dedek gre na jug
Utemeljitev: V tem pisanem filmu, polnem zanimivih likov, nas je še posebej prepričal policijski inšpektor, ki uspe kljub omejenemu času svojemu liku dati karakter, pri tem pa mu uspe mala bravura.
Vesna za najboljšo izvirno glasbo
Gregor Strniša
za film Pošvedrani klavir
Utemeljitev: Glasba v filmu Pošvedrani klavir je tudi sama pošvedrana, vendar duhovita, kot je duhovit film sam. Preko nje se potopimo v klavir in zgodbe, ki ga ovijajo. Ko avtor v filmu molči, njegova glasba še kako pripoveduje.
Vesna za najboljšo montažo
Andrej Nagode, Matic Drakulić
za film Jezdeca
Utemeljitev: Presenetljivi preskoki in preizkusi prehajajo v samo občutenje junakov in dogajanja. Montaža je tenkočutna – poigrava se in hkrati ohranja natančnost ter vzpostavi ritem, ki ključno nadgradi zgodbo in sooblikuje filmsko doživetje.
Vesna za najboljšo scenografijo
Robert Černelč
za film Ptičar
Utemeljitev: Scenografija oblikuje izčiščeno likovnost. Prostor in celoten film se spretno sprehajata med sanjami, spomini in stvarnostjo. Scenografijo odlikujejo podobe drobnih predmetov, ki nam pripovedujejo svoje zgodbe. Z minimalnimi sredstvi avtor suvereno sestavi močno vizualnost tega zelo posebnega filma.
Vesna za najboljšo kostumografijo
Monika Lorber
za film Najsrečnejši človek na svetu
Utemeljitev: Kostumografija nadgrajuje realizem in prevzame vlogo enega ključnih elementov vizualne podobe filma. V kostumih slutimo osebne zgodbe likov, preko njih avtorica izraža nianse, od ironije do sočutja.
Vesna za najboljšo masko
Mojca Gorogranc Petrushevska
za film Najsrečnejši človek na svetu
Utemeljitev: Maska v tem filmu je neopazna, a ves čas pristotna. V sozvočju z naravo karakterjev in njihovimi čustvenimi stanji živi življenje svojih likov.
Vesna za najboljši zvok
Samo Jurca
za film Jezdeca
Utemeljitev: Zvok je eden od likov filma. Oblikovan je z velikim občutkom. Izrazit in ekspresiven predstavlja pri prehajanju med različnimi okolji, stanji zvesti, spomini, vizijami in preskoki v času eno glavnih režijskih sredstev.
Vesna za najboljšo manjšinsko koprodukcijo
Najsrečnejši človek na svetu
Režija: Teona Strugar Mitevska
Slovenski koproducent: Danijel Hočevar (Vertigo)
Utemeljitev: Dramaturgija in režija filma se dopolnjujeta na poti do vrhunca katarze. Film pogumno raziskuje surova ljudska čustva in strahove ter prinaša soočenje preteklosti in sedanjosti. Formirana avtorica sebe in gledalce vrže v strastno raziskovanje filmske forme in teme, pri čemer je ves čas natančna in senzibilna.
Vesna za najboljši dokumentarni film
Tekmüvanje
Režija: Miha Mohorič
Produkcija: Sagar Kolektiv
Utemeljitev: Filmska kamera postane del skupnosti, s katero praznuje, neumorno vadi, se zabava in si včasih ne more pomagati, da ne bi kar šprintala vštric s svojimi protagonisti. Z neposrednostjo film gledalcu omogoči, da postane član prvega romskega prostovoljnega gasilskega društva in mu ponudi vstopnico v svet, ki ga običajno ne more izkusiti in za katerega morda niti ne ve, da obstaja. Film, ki ima potencial, da postane mali hit.
Vesna za najboljši kratki igrani film
Tako se je končalo poletje
Režija: Matjaž Ivanišin
Produkcija: Staragara
Utemeljitev: Prefinjen vpogled v človeške odnose z minimalnimi sredstvi doseže čustven vtis, ki vabi v spekter različnih razumevanj. Obrazi v filmu so eksotični pejsaži, ki se jih ne naveličamo, igra je minimalistična, sporočilnost je neulovljiva, a hkrati precizna. Med pošvedranimi čevlji na tleh in lupingi na nebu tavajo izgubljeni čas in zamujene priložnosti. Jesen prihaja.
Vesna za najboljši animirani film
Legenda o Zlatorogu
Režija: Lea Vučko
Produkcija: Octopics
Utemeljitev: Intenzivna reinterpretacija ljudske pripovedke z mojstrskim ročnim delom zgradi fantazijski svet, v katerem se prepletajo ljubezen, lepota in zlovešča igra temačnih sil, obenem pa na sodoben način oživi stare ideale ekspresionističnih gibanj. Skozi skrbno izdelan vizualni pristop avtorica išče način za doživetje vzporednega sveta, ki ga lahko ugledamo skozi razpoke, ki jih ustvarjajo neobičajna barvna paleta, ekspresivne, na roko narisane poteze in siloviti montažni prebliski. (Zelo metal.)
Vesna za najboljši eksperimentalni film
www.s-n-d.si
Režija: Sara Bezovšek
Producentka: Sara Bezovšek
Utemeljitev: Monumentalen hommage koncu sveta v maniri Hieronymusa Boscha, ki zeitgeistovski fenomen »doomscrollanja« posrečeno pretvori v filmski jezik. S premišljeno akumulacijo podob banalnega internetnega vsakdana sestavi pretresljiv portret kolektivnega nezavednega in naslika slutnjo stvari, ki prihajajo.
Vesna za najboljši študijski film
Pentola
Režija: Leo Černic
Produkcija: CSC – Scuola Nazionale di Cinema
Utemeljitev: Osvobajujoča in navdihujoča izkušnja, tako na ravni uporabe zmožnosti, ki jih ponuja animirani film, kakor na intimni ravni našega protagonista, ki postane superjunak šele potem, ko sname masko. Avtor filma se s ključnimi življenjskimi vprašanji sooči na duhovit način, rešitve pa predlaga skozi inteligentno in imaginativno režijo, s katero ustvari malo zgodbo z velikimi idejami.
Vesna za posebne dosežke
Izginjanje / Verschwinden
Režija: Andrina Mračnikar
Utemeljitev: Pomembna zgodovinska tema položaja slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem je pričarana skozi prefinjeno tkanje osebnih travm in spominov, zgodovinskih dejstev in aktualnih političnih dogajanj, z globoko doživetim in iskrenim pristopom k temi v režiji in kakovosti celotnega filma.
Vesna za posebne dosežke
x1-Eschaton
Režija: Juš Premrov
Utemeljitev: Eksperimentalni film, ki v plesu barv, oblik in najmanjših detajlov išče odgovore na velika vprašanja. Hipnotično, očarljivo delo Juša Premrova, avtorskega »one-man banda«, ki svoje popotovanje nadaljuje tudi v eksperimentalnem celovečercu Atlas.
Vesna za najboljši film po izboru občinstva
Jezdeca
Režija: Dominik Mencej
Produkcija: Staragara
Povprečna ocena: 4,52
DRUGE NAGRADE
Nagrada Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk za najboljši slovenski celovečerni film v tekmovalnem programu
Pošvedrani klavir
Režija: Miha Vipotnik
Utemeljitev: Radio postane film. Ne igrani, ne dokumentarni, ne animirani film – ampak vse to. V eksperimentalni maniri zložen v povsem samosvojo kompozicijo z vmesnimi poetičnimi prebliski. Inovativen v plastenju fikcije in fakcije, v zapletanju in razpletanju mnogoterih zgodbenih niti, ki se nonšalantno usedajo v različne medijske forme. Sodobno, radovedno, kompleksno in dovršeno delo, ki raziskuje in razširja filmski medij – vizualno, strukturno in vsebinsko. Izbruh ustvarjalnosti. Vorteks skrivnosti. Melodija spominov. Pošvedrani klavir.
Nagrada Art kino mreže Slovenije
Moja Vesna
Režija: Sara Kern
Utemeljitev: Kot za vsako zimo pride poletje, tudi smrt poraja novo življenje, a ni vsaka smrt naravna in ni vsako rojstvo zaželeno. Režiserka s pretanjenim čutom in globokim razumevanjem mlade osebe vodi glavno igralko skozi zahtevno vlogo otroka, ki preveliko breme prevzema bolje od tistih, ki bi ji z bremenom bili dolžni pomagati. Odlična fotografija in kamera še poudarjata tesnobno situacijo, a na koncu vendarle ostane upanje za novo poletje.
Nagrada IRIDIUM za najboljši celovečerni prvenec
Jezdeca
Režija: Dominik Mencej
Badjurova nagrada za leto 2022
Prejemnica Milena Zupančič, filmska in gledališka igralka
Milena Zupančič je ena najbolj prepoznavnih osebnosti sodobnega slovenskega filmskega in televizijskega prostora in ena od zvezd nekdanje skupne države, jugoslovanskega gledališča in filma. Rojena je bila 18. decembra 1946 na Jesenicah. V osnovno šolo je hodila na Bohinjski Beli. Kasneje, kot najstnica, je obiskovala gimnazijo na Jesenicah in že takrat je vedela, da želi postati igralka. Leta 1965 se je vpisala na igralski oddelek AIU (prof. V. Juvan) v Ljubljani, kjer je absolvirala leta 1969 z vlogo Claire v diplomski predstavi Služkinji Jeana Geneta. Od leta 1969 je bila članica Mestnega gledališča ljubljanskega, od leta 1979 SNG Drame Ljubljana, v letih od 1985 do 1987 je bila zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, v letih 1987 in 1988 svobodna umetnica, od leta 1989 do upokojitve pa je bila ponovno članica SNG Drame Ljubljana. Obenem je gostovala v domala vseh slovenskih poklicnih gledališčih, v gledaliških hišah na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kakor tudi pri neodvisnih produkcijah.
Čeprav je njen gledališki opus impozanten, je v igralskem svetu debitirala s filmsko vlogo, in sicer z vlogo študentke v filmu Oxygen (1970) režiserja Matjaža Klopčiča. V kolektivno zavest Slovencev se je vpisala z vlogama Presečnikove Mete v Cvetju v jeseni (1973) in Žašlerce v Vdovstvu Karoline Žašler (1976), obakrat v režiji Matjaža Klopčiča. Vendar bi bilo krivično, če bi omenjali zgolj najbolj prepoznavne igralske stvaritve Milene Zupančič. V več kot petih desetletjih nastopov na filmskem platnu in televizijskem zaslonu je ustvarila več kot 80 vlog, sodelovala je z največjimi avtorskimi imeni z območja nekdanje Jugoslavije. V svojih igralskih stvaritvah je prestopala meje ustaljene filmske igre. Kot je v imenu Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, ki je nagrajenko predlagalo, zapisal Brane Završan: »Kompleksna osebnost Milene Zupančič se vedno kristalizira v mnogoteri pojavnosti vrhunske igralke v razponu vlog, ki segajo od ›ideala čistega, v ljubezenskem prebujenju zgorelega dekleta‹, preko socialno zavržene uporne ženske, spet družbeno kritične, eksperimentalno novovalovske, pa prepričljive zgodovinske junakinje, komedijsko dovršene stvaritve, od satire do romantične komedije, spet tragičnih žensk z vsem čutenjem usode, pa vse do senzualnih, čutnih in fatalnih žensk. Skozi vsa ta dela se kaže dovršena tenkočutna igra, ki upodablja polno domišljene in doživete vloge. Sposobna je ustvarjati v najrazličnejših slogih in žanrih. Vedno uprizarja žensko v njeni večplastnosti, do protislovnosti, v okviru naravnosti in prepričljivosti ekspresije, a z vsem zavedanjem svojega poslanstva to virtuozno podredi sporočilnosti celotnega filma. Njena igra ni obstala v varnem zavetju preizkušene metode, temveč jo nenehno nadgrajuje skupaj s celotnim razvojem sodobne filmske umetnosti.«
Za svoje igralsko udejstvovanje na filmu in televiziji je osvojila na desetine nagrad: srebrno in dve zlati areni na puljskem festivalu (1973, 1976, 1977), več nagrad Carice Teodore na filmskih srečanjih v Nišu (1973, 1976, 1977, 1985), dvakratni naziv igralke leta na Festivalih slovenskega filma (1976, 1985), nagrado SEE Actress za prispevek k slovenskemu in jugoslovanskemu filmu na Filmskem festivalu jugovzhodne Evrope (Berlin, Pariz 2019), častno nagrado Aleksandra Lifke za izjemen prispevek k evropski kinematografiji na Festivalu evropskega filma (Palić, 2019) in seveda nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. Poleg filmskih nagrad je Milena Zupančič tudi prejemnica Borštnikovega prstana (1999), Prešernove nagrade za trajen prispevek k razvoju slovenske kulture (1993) in zlatega reda za zasluge za ustvarjalni opus na področju slovenske gledališke in filmske umetnosti ter zavzeto delovanje za kulturo solidarnosti, ki ji ga je leta 2016 podelil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.
Milena Zupančič s svojim delom, ki sega tudi onkraj filmskega in gledališkega ustvarjanja, močno označuje slovenski kulturni in družbeni prostor, zato je podelitev Badjurove nagrade za življenjsko delo gospe Mileni Zupančič priložnost, s katero izkazujemo svoje spoštovanje do igralkine več kot pol stoletja dolge ustvarjalne poti. Milena Zupančič nas s svojo neusahljivo ustvarjalnostjo vedno znova preseneti in prepriča, da še zdaleč ni rekla zadnje besede.
Boris Petkovič, predsednik komisije za Badjurovo nagrado 2022
Člani in članice komisije za nagrado Metoda Badjure v letu 2022: Jelka Stergel, Polona Juh, Viva Videnović, Dušan Milavec in Boris Petkovič, predsednik.
Nagrade DSAF
Špela Čadež za najboljšo režijo animiranega projekta za kratki animirani film Steakhouse
Špela Čadež, Zarja Menart, Anka Kočevar in Clementine Robach za najboljšo tehniko animacije za film Steakhouse
