Društvo slovenskih režiserjev

The Directors Guild of Slovenia
Filmski večer od blizu na daljavo: JEBIGA

Filmski večer od blizu na daljavo: JEBIGA

Podpisovanje plakata ob dvajsetletnici filma JEBIGA (scenarist in režiser Miha Hočevar, Dvorana slovenskega filma, Kolosej, februar 2020)

V četrtek, 3. septembra, vas ob 21.00 vabimo na youtube kanal DSR, kjer bomo v živo komentirali predvajanje slovenskega filma Jebiga (2000, 90 min.) režiserja in scenarista Mihe Hočevarja.

Pogovor bo usmerjal režiser Boris Petkovič, Mihi Hočevarju pa boste lahko med brezplačnim predvajanjem filma v klepetalniku zastavljali vprašanja v zvezi s tem filmom.

Vljudno vabljeni!

VABILO

NAPOVEDNIK

Projekt Večeri Društva slovenskih režiserjev finančno podpira Slovenski filmski center, javna agencija RS

Pripombe strokovnih združenj s področja produktivne kinematografije na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS-B)

Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev se je odzvala na javno razpravo-poziv h komentiranju predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o AvMS-B in posredovala svoje pripombe v roku (3. 8. 2020):

Pripombe Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev (ZDSFU) k predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (ZAvMS-B)

Zveza društev slovenskih filmskih ustvarjalcev (ZDSFU) je naklonjena  začetku razprave o predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah, ki ga je Minstrstvo za kulturo objavilo 6. julija 2020.

S predlogom zakona, ki bo v slovenski pravni red prenesel Direktivo (EU) 2018/1808 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. novembra 2018 o spremembi Direktive 2010/13/EU o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) glede na spreminjajoče se tržne razmere (UL L 303, z dne 28. 11. 2018, str. 69–92), se urejajo tudi nekatera pomembna vprašanja, ki zadevajo možnosti razvoja slovenske avdiovizualne produkcije kot integralnega dela evropske avdiovizualne produkcije.

Med bistvenimi novostmi direktive so namreč (1) povečanje obveznosti za promocijo evropskih del v avdiovizualnih medijskih storitvah na zahtevo, ki morajo imeti v svojem katalogu vsaj tridesetodstotni delež evropskih del, (2) morajo tem delom zagotoviti ustrezno vidnost in lažji dostop uporabnikov do njih ter (3) možnost, da države članice finančne prispevke k produkciji evropskih del zahtevajo tudi od ponudnikov medijskih storitev iz drugih držav članic, če imajo ciljno občinstvo na njihovem ozemlju.

Ministrstvo za kulturo je za prenos teh določil v predlogu ZAvMS-B nakazalo rešitve, ki za doseganje pričakovanih učinkov zahtevajo ustrezno dodelavo.

ZDSFU, samostojno in nepridobitno združenje krovnih strokovnih društev slovenskih filmskih ustvarjalcev, ustanovljeno za uresničevanje skupnih stanovskih, družbenih, kulturnih in narodnih interesov v prid razvoja slovenske nacionalne kinematografije in avdiovizualne kulture, podaja naslednje predloge:

Definicija evropskih avdiovizualnih del

Predlog ZAvMS-B kljub dopolnitvi definicije evropskih avdiovizualnih del ne odpravlja ključne pomanjkljivosti defnicije iz veljavnega Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah (Uradni list RS, št. 87/11 in 84/15). Obstoječa definicija namreč vsebuje teritorialne kriterije glede na avtorje in delovno silo, kar omogoča opredelitev »evropskosti« posameznega avdiovizualnega dela, ne opredeli pa samega koncepta »avdiovizualnega dela«. Dopolnitev, ki jo prinaša 3. člen ZAvMS-B, določa le vsebine, ki se ne upoštevajo kot avdiovizualna dela, tako da jih izenači z vsebinami, katerih čas predvajanja je izvzet iz letnega oddajnega časa, na podlagi katerega se računa delež evropskih avdiovizualnih del (tj. poročila, športni dogodki, igre, oglaševanje, televizijska prodaja in video strani). Ker te vsebine v veljavni zakonodaji s področja medijev niso enoznačno opredeljene ali sploh niso in dopuščajo ožje ali širše interpretacije (kar se potrjuje tudi v praksi), to ne omogoča dovolj zanesljive prepoznave evropskega avdiovizualnega dela. Za enotnejšo in zakonskim ciljem ustreznejšo implementacijo je treba – podobno, kot je to že urejeno za slovenska avdiovizualna dela ‒, podati natančno zakonsko (in/ali podzakonsko razčlenjeno) definicijo vsebinskih elementov avdiovizualnega dela, vključujoč opredelitev vsebin, ki so izključene iz upoštevnega oddajnega časa (denimo »igre«, »poročila« in druge).

Ob odsotnosti oziroma šibkosti definicije se namreč pojem avdiovizualnega dela v veliki meri prekriva s pojmom televizijske programske vsebine. V takem primeru pa obvezni deleži evropskih avdiovizualnih del ne zagotavljajo želenega korektiva prevladi ameriške avdiovizualne produkcije v ponudbi v Evropski uniji delujočih ponudnikov avdiovizualnih medijskih storitev, saj ne spodbujajo krepitve vlaganj v evropske igrane, dokumentarne in animirane avtorske vsebine in ne omogočajo ustrezne obravnave neodvisnih producentov, ki delujejo na tem področju. Prav zagotavljanje dostopa neodvisnih producentov do možnosti financiranja in predvajanja njihovih del omogoča zagotavljanje ustrezne zastopanosti evropske avdiovizualne produkcije v ponudbi izdajateljev televizij in ponudnikov videa na zahtevo.

Da je namen direktive v delu, ki ureja promocijo evropskih avdiovizualnih del, spodbujati prav tovrstne produkcije, je mogoče sklepati tudi na podlagi določil, ki se nanašajo na možnost uvedbe obveznosti plačil v nacionalne (filmske) sklade tudi za ponudnike avdiovizualnih medijskih vsebin, ki izvirajo iz drugih držav, ter iz uvodnih določb direktive. Smernice za izračun deleža evropskih del v katalogih na zahtevo ter opredelitev majhnega občinstva in nizkega prometa, ki jih je Evropska komisija objavila 7. julija 2020 (Sporočilo EK 2020/C 223/03), med vsebinami, ki se vštevajo v delež, eksplicitno omenjajo samo »celovečerne in televizijske filme« ter »televizijske nadaljevanke ali druge oblike programa, predstavljene kot nadaljevanke«. Pri tem komisija meni, da bi morala enemu naslovu ustrezati ena sezona nadaljevanke, saj bi le upoštevanje nadaljevank po sezonah zagotovilo podobno obravnavo kot pri posameznem celovečernem ali televizijskem filmu. Sezona nadaljevanke je običajno rezultat ene same neprekinjene ustvarjalne dejavnosti iste skupine avtorjev/avdiovizualnih strokovnjakov z enim samim proračunom in v enotnem obdobju. Komisija ugotavlja, da je delo, potrebno za produkcijo sezone nadaljevanke, mogoče šteti za podobno delu, ki je običajno potrebno za produkcijo filma. Ob tem Komisija tudi poudarja, da so lahko stroški nekaterih avdiovizualnih produkcij višji od stroškov produkcije drugih elementov v katalogu, na primer pri precejšnjih neposrednih naložbah ali stroških licence za visokokakovosten igrani program. Če so trajanje in stroški produkcije dela podobni tistim pri celovečernem filmu, Komisija sugerira, da lahko nacionalni organi za ta dela na podlagi utemeljene zahteve ponudnika predvidijo večjo težo. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da so avdiovizualna dela predvsem tiste programske vsebine ali sklopi vsebin (npr. sezone nadaljevank), katerih produkcijo je mogoče primerjati s produkcijo filma.

V tem duhu je mogoče razumeti tudi Zakon o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08 – ZPOmK-1, 77/10 – ZSFCJA, 90/10 – odl. US, 87/11 – ZAvMS, 47/12, 47/15 – ZZSDT, 22/16, 39/16, 45/19 – odl. US in 67/19 – odl. US), ki vsebuje posebne zahteve glede obveznih deležev slovenskih avdiovizualnih del, pri čemer zanje podaja tudi natančnejšo definicijo, ki je ožja od tiste, ki se je v regulativni praksi uveljavila za kvote evropskih avdiovizualnih del. Pri tem je zahtevani delež sicer bistveno manjši, vendar je časovna osnova za njegov izračun obsežnejša. Iz letnega oddajnega časa, na podlagi katerega se ta delež računa, se po zakonu izvzemajo samo oglasi in TV-prodaja. V tem primeru se dodatno pokaže, da sklepanje, po katerem so avdiovizualna dela vse programske vsebine z izjemo tistih, ki so izvzete iz letnega oddajnega časa, ni utemeljeno.

Po definiciji, ki je natančneje razdelana v Uredbi o merilih oziroma pogojih za določitev slovenskih avdiovizualnih del (Ur. L. RS, 35/01), so slovenska avdiovizualna dela samo tista dela, izdelana v slovenskem oziroma madžarskem ali italijanskem jeziku (če so namenjena tema narodnima skupnostma na območju Slovenije), ki so izražena kot individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti in so izdelana oziroma primerna za predvajanje na televizijskem programu. Pri tem velja, da je delo izraženo kot individualna intelektualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, če gre za avdiovizualno avtorsko delo, ki po vsebini izhaja iz književnega dela, znanstvenih ugotovitev, spoznanj ali dosežkov, umetniške prakse ali iz drugih predlogov za neposredno avtorsko izdelavo avdiovizualnega dela (npr. izviren scenarij, koreografija, partitura). Slovensko delo ni delo, ki se le posredno nanaša na področje književnosti, znanosti in/ali umetnosti, tako da obvešča javnost o aktivnem delovanju na teh področjih, ali to delovanje komentira, in tudi ne delo, ki povzema književni, znanstveni ali umetniški dogodek (npr. posnetek ali prenos kulturnega dogodka, gledališke predstave, koncerta, razstave, posnetek nastopa v studiu) razen, če je hkrati izraženo kot individualna intelektualna stvaritev avtorjev avdiovizualnega dela. Upoštevajo se tudi predelave avtorskega dela, ki v bistvenem delu presegajo le realizacijo posameznega dogodka za avdiovizualni medij. Zakon med slovenskimi avdiovizualnimi deli našteva celovečerne televizijske filme in drame, kulturno-umetniške in razvedrilne serije, nanizanke, dokumentarna in izobraževalna dela.

Predlog ZDSFU: ZAvMS-B naj dopolni definicijo evropskega avdiovizualnega dela tako, da bo usklajena z definicijo slovenskega avdiovizualnega dela in bo omogočala spodbujanje produkcije in prikazovanja avtorskih avdiovizualnih del, kot so filmi, nadaljevanke in nanizanke, dokumentarci in animirani filmi.  

Delež evropskih avdiovizualnih del

Predlagani 15. člen ZAvMS-B prinaša dopolnitve šestnajstega člena veljavnega zakona, ki (1) povečujejo delež evropskih avdiovizualnih del v avdiovizualnih medijskih storitvah na zahtevo, (2) določa, kako morajo biti ta dela predstavljena oziroma ponujena ter (3) za katere ponudnike se te obveznosti ne uporabljajo. Pri tem se prvo in tretje določilo sklicujeta na nedavno objavljene smernice Evropske komisije, ki za ista vprašanja ponujajo različne metode in niso zavezujoče. Ker gre za pomembna vprašanja, ki bi morala biti za zagotavljanje pravne varnosti (in predvidljivosti) urejena v zakonu ali vsaj v podzakonskem aktu, ZDSFU predlaga, da ministrstvo zakon ustrezno dopolni. Podobno velja za drugo določilo, ki se ne sklicuje na omenjene smernice. Glede na primeroma naštete možnosti izvajanja obveznosti »postavljanja v ospredje« in glede na novost določila, ki še ni uveljavljeno v praksi – je pa za njegovo neizvajanje predvidena finančna sankcija ‒, bi ga za večjo jasnost pravnih norm in posledično tudi večjo učinkovitost njihovega izvajanja kazalo podpreti vsaj s priporočili, ki jih na osnovi tretjega odstavka 39.b člena predloga ZAvMS-B v okviru svojih regulativnih pristojnosti lahko sprejema AKOS in z njimi zavezancem regulacije nezavezujoče priporoča določena ravnanja.

Predlog ZDSFU: Spremenjeni drugi odstavek šestnajstega člena in dodani nov odstavek šestnajstega člena naj se dopolnita tako, da bo iz njih oziroma na njuni podlagi sprejetih podzakonskih aktov nedvoumno izhajalo, katera metoda se uporablja za izračun deležev (npr. metoda naslovov ali trajanja; in v primeru metode naslovov – kaj šteje za naslov) ter kateri ponudniki niso dolžni zagotavljati predpisanega deleža. Spremenjeni tretji odstavek šestnajstega člena naj se dopolni tako, da bo zavezancem omogočena večja jasnost glede načinov zagotavljanja primerne vidnosti in dostopnosti evropskih avdiovizualnih del.

Prispevki za razvoj evropskih avdiovizualnih del

Predlog ZAvMS-B v 16. členudoloča, da so ponudniki avdiovizualnih medijskih storitev zavezani prispevati najmanj 10 odstotkov bruto letnega prihodka, ustvarjenega v Republiki Sloveniji za razvoj, produkcijo ali promocijo evropskih avdiovizualnih del. Pri tem se kot prispevek upoštevajo: neposredna vlaganja v razvoj scenarija in v snemanje evropskega avdiovizualnega dela; neposredna vlaganja v obnovo in restavriranje starejših evropskih avdiovizualnih del v skladu s prednostnim seznamom, potrjenim od ministrstva, pristojnega za kulturo; ter nakup licenčnih pravic za evropska avdiovizualna dela.

Nova direktiva omogoča, da lahko država članica finančne prispevke, če jih zahteva od svojih ponudnikov medijskih storitev, naloži tudi tujim ponudnikom (tako linearnim kot na zahtevo), ki naslavljajo občinstvo v tej državi, pod pogojem, da so sorazmerni in nediskriminatorni; določeni na podlagi prihodkov, doseženih v ciljnih državah članicah; in da upoštevajo pravila EU o državni pomoči. Pri tem morajo prispevki, naloženi nacionalnim storitvam, upoštevati tiste, ki jih naložijo (vse) ciljne države teh storitev, in prispevki, naloženi tujim storitvam, upoštevati tiste, ki jih nalagajo njihove države izvora. To ustvarja zapleten način obračuna prispevkov, ki bo utemeljen na izmenjavi informacij med državami članicami. V našem primeru, čeprav ni izključeno, da bi bilo v posameznih primerih tudi drugače, bo Slovenija večinoma ciljna država, kar pomeni, da bo podatke o dajatvah v Sloveniji sporočala pristojnim organom v državah izvora, obenem pa bo od organov v državah, iz katerih izvirajo storitve, ki se ponujajo v Sloveniji, morala pridobiti podatke o tamkajšnjih prispevkih.

Podobno kot pri deležu evropskih del je direktiva predvidela izjeme za storitve z nizkim prometom ali nizkim občinstvom in v zvezi s tem že izdala smernice, ki so del zgoraj omenjenega sporočila (Sporočilo EK 2020/C 223/03) z dne 7. julij 2020. Kot pojasnjeno v prejšnji točki, ne zadošča, da se zakon na te nezavezujoče smernice samo sklicuje, temveč mora, upoštevajoč smernice, zagotoviti pravne norme, ki bodo omogočale jasno prepoznavo izjem.

Ker predlagana ureditev posega v opravljanje gospodarske dejavnosti ter omejuje polje podjetniške svobode, mora biti (tudi glede na slovensko sodno prakso) vsak tovrsten poseg posebej premišljen in sorazmeren. V preteklosti je Ustavno sodišče Republike Slovenije na pobudo družb POP TV in Kanal A že razveljavilo poskus naložitve finančnih obveznosti za financiranje filmov izdajateljem komercialnih televizijskih programov (gl. U-I-73/12-15 z dne 6. marec 2014; odločanje o ustavnosti drugega odstavka 17. člena Zakona o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji Republike Slovenije).

Precedenčna sodba Sodišča Evropske unije (ECJ) z dne 16. maj 2018 (T-818/16) v zadevi Netflix proti Nemčiji, ki je naložila obveznost dajatve za financiranje nemške filmske produkcije ponudniku vsebin na zahtevo s sedežem v drugi državi, konkretno na Nizozemskem, je skupaj z direktivo jasneje odprla vrata za tovrstne dajatve tudi za čezmejne storitve, pri čemer pa morajo te slediti pravilom, ki veljajo za sheme državnih pomoči, zasledovati jasno določen namen v interesu javnosti, brez nalaganja prekomernih finančnih obveznosti, ki presegajo javno upravičene cilje, ter z dopuščanjem, da tudi zavezanci za dajatve kandidirajo za sredstva iz sklada, v katerega prispevajo.

Predlagana ureditev se zdi v teh ozirih nedodelana in zato tudi zahtevna za izvajanje. V predlogu se mešajo pristojnosti dveh organov: Agencije za komunikacijska omrežja in storitve, ki je po veljavnem ZAvMS pristojna za nadzor zakona, in Ministrstva za kulturo, ki bo, kakor je razumeti, upravljalo sklad. Iz dikcije predlaganega določila, pa tudi iz obrazložitve, ki povzema določila direktive in sporočilo EK ter ne pojasnjuje same ideje prenosa teh določil v slovenski pravni red, ni mogoče razbrati, kako naj bi izvajanje predloga potekalo v praksi.

Premisliti velja tudi izpeljavo, da z zbranimi sredstvi, ki se vplačujejo v »sklad za evropski filmski program«, upravlja »ministrstvo, pristojno za film« v obliki »namenske proračunske postavke«. Če pustimo ob strani očitne tehnične pomanjkljivosti načrtovanega zbiranja sredstev (nejasnosti glede razdelitve nalog sodelujočih organov, metodologije določanja zavezancev in upoštevanja dajatev, ki jih tuji ponudniki plačujejo v državi izvora), ki jih je mogoče odpraviti z ustreznimi dopolnitvami v samem zakonu in s podzakonskimi akti, je takšna ureditev zamujena priložnost za zagotovitev izvenproračunskih sredstev za financiranje slovenske avdiovizualne produkcije, ki jo omogočata nova direktiva in tolmačenje ECJ.

Velja si zastaviti tudi vprašanje glede višine finančne obveznosti in utemeljenosti modela nerazlikovanja med obveznostmi izdajateljev televizijskih programov in ponudnikov storitev videa na zahtevo. Primerjalni podatki namreč kažejo, da se v državah članicah EU, ki so že vzpostavile tovrstne sheme, obveznosti za posamezne veje industrije razlikujejo glede na velikost in zmožnosti posameznega tipa zavezancev. Med državami pa se pojavljajo tudi velike razlike v osnovah obračunavanja prispevkov, zato bo to predstavljalo velik administrativni in strokovni zalogaj pristojnih organov, ki bodo za ustrezen obračun prispevkov morali upoštevati dajatve v drugih državah.

Ker gre za novo dajatev, ki se ne opira na obstoječe sheme, bi torej morala biti jasneje in določneje opredeljena in bi morala upoštevati tako specifike delovanja ponudnikov medijskih storitev na slovenskem medijskem trgu kot javni interes na področju slovenske avdiovizualne produkcije, s posebno pozornostjo do neodvisne produkcije. Določneje bi morala biti vzpostavljena tudi namen in delovanje sklada, po možnosti z razdelitveno shemo, denimo za igrane televizijske filme, nadaljevanke in nanizanke 70 % zbranih sredstev, za animirane in dokumentarne filme in serije 30 % zbranih sredstev.

Predlog ZDSFU: Predlagamo, da naloge upravljanja s skladom, pripravo podzakonskih aktov in izvedbo javnih razpisov in/ali pozivov za dodeljevanje sredstev prevzame Slovenski filmski center, javna agencija, ki je slovenski ekvivalent nacionalnih (filmskih) skladov, na katere se sklicuje direktiva, in ki sodeluje v Združenju direktorjev evropskih filmskih agencij EFADs, pomembnem sogovorniku Evropske komisije na področju avdiovizualnih politik, kar mu zagotavlja tudi lažji dostop do podatkov, potrebnih za izvajanje čezmejnih shem.

Ljubljana, 30. julija 2020

Scenarnica 2020 – obvestilo o izboru

Scenarnica 2020 – obvestilo o izboru

 

Društvo slovenskih režiserjev in Slovenski filmski center, javna agencija RS, v sodelovanju z AGRFT letos že petič organizirata polletno scenaristično delavnico, katere namen je intenzivno praktično delo v skupini pod strokovnim vodstvom gostujočega mentorja.

Cilj scenaristične delavnice, ki bo potekala šest vikendov od avgusta do konec novembra v Ljubljani, je razvoj ideje in zgodbe v scenarij za celovečerni igrani film, primeren za nadaljnji razvoj na drugih delavnicah v Evropi ali za sodelovanje na nacionalnih in mednarodnih razpisih.

Delavnica je osredinjena na prvi korak pisanja scenarija, ki je za marsikoga najtežji − od ideje do scenarija. Poleg tega, da izbrani udeleženci aktivno delajo na svojih zgodbah, spoznajo tudi postopek dela in vmesne faze pisanja scenarija. Scenarnica je namenjena profesionalnim ustvarjalcem, že izkušenih scenaristom in režiserjem, kot tudi tistim, ki se na to pot šele podajajo.

Glavni gostujoči mentor bo Srđan Koljević, scenarist in režiser filmov Sivi kamion rdeče barve, Žena z zlomljenim nosom in Branil sem Mlado Bosno, scenarist filmov Klopka, Krogi, Nataša in Nebeška vaba ter soscenarist slovenskega filma Ivan in TV-nadaljevanke Jezero. Na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu predava scenaristiko in je eden vodilnih tovrstnih strokovnjakov na področju JV Evrope.

Glavnemu mentorju se v procesu priključi še en mednarodno uveljavljeni mentor za scenarije, ki z udeleženci dela na scenarijih v zaključni fazi delavnice.

Na tokratni razpis za Scenarnico je prispelo 21 prijav, izmed katerih je tričlanska komisija v sestavi Urša Menart, Jožko Rutar in Miha Hočevar izbrala 6 projektov, ki bodo od avgusta do konca novembra 2020 sodelovali na Scenarnici:

  • Tim Kodermac, projekt z naslovom Memento Mori
  • Kristijan Krajnčan, projekt z naslovom Čelo
  • Maja Križnik, projekt z naslovom Pošasti
  • Mojca Fatur, projekt z naslovom Labodji spev
  • Iza Strehar, projekt z naslovom Izkoristi in zavrzi me
  • Urban Zorko, projekt z naslovom Ljubljanske zgodbe

Čestitamo vsem izbranim kandidatkam in kandidatom za prvi korak k (morda) novemu filmu!

Ekipa Scenarnice